V Mlekarno Celeia vsak dan prispe 170.000 litrov svežega mleka z 600 kmetij iz Savinjske, Šaleške, Koroške, širše Celjske in Kozjanske regije, iz katerega nastajajo izdelki Zelene doline. Naša mlečna cesta nas je tokrat vodila na Bezino pri Slovenskih Konjicah, kjer odlično slovensko mleko brez gensko spremenjenih organizmov prideluje Marko Obrul. Letos je prejel laskavi naslov največjega dobavitelja mleka Mlekarni Celeia, saj je v letu 2022 v našo mlekarno prispeval kar 808.572 litrov. Ob delu na kmetiji mu ni nikoli dolgčas, saj mu pri opravilih pomaga celotna družina, tudi najmlajša člana že kažeta zanimanje za kmetovanje v čudoviti Dravinjski dolini.
Vaša kmetija nima dolge, ima pa zanimivo in hitro razvijajočo se zgodbo! Katere mejnike bi izpostavili?
Naša kmetija nima dolge tradicije in zato ni ravno tradicionalna. Tukaj sta začela kmetovati moj oče in mama, ko sta kupila zemljišče za hišo. Oba sta namreč izhajala iz kmečke družine, zato sta imela željo po kmetovanju in ob službah vedno našla čas za različne živali in opravila na zemlji. Ko je oče leta 1989 opustil obrt avto prevozništva in prodal tovornjak, se je začel bolj resno ukvarjati s kmetovanjem. Takrat smo postavili prvi hlev za do 70 glav živine in začeli z rejo pitancev za Pomurko. Kasneje, šele leta 1996, smo se začeli ukvarjati s prirejo mleka. Leta 2004 smo povečali obstoječi hlev za krave molznice za 50 mest in dodali molzišče, leta 2018 pa smo se lotili največje naložbe, rušitve starih objektov in gradnje novega hleva, ki ga uporabljamo še danes.
Kako pa ste se vi odločili, da ostanete doma in prevzamete kmetijo?
Ko sem zaključil šolanje, se je bilo treba odločiti o prihodnosti. Ob službi sem prosti čas vedno porabil za delo na kmetiji in ko smo razmišljali, čemu se posvetiti, službi ali kmetiji, je prevladala želja do kmetovanja. Tako sem kmetijo prevzel leta 2014 in s pridnimi rokami naše družine kar gre. Na kmetiji sem zaposlen samo jaz, starša sta upokojena, žena pa hodi še v službo, a pri delu pomagajo vsi, tudi otroci. Delo v hlevu opravimo sami, na poljih in travnikih pa imamo pri določenih opravilih, kot je žetev, manjšo pomoč od zunaj.
Torej ste rasli po zmožnostih in sledili lastnemu glasu?
Iz samooskrbe smo z veliko ljubezni, trdega dela in predanosti prišli do tega, kar smo danes. Imamo 85-90 krav molznic, od katerih da vsaka v povprečju 9500 litrov mleka na leto. Najprej smo imeli samo lisasto pasmo, nato pa ugotovili, da je črno-bela pasma primernejša, tako da imamo danes okoli 80 % krav te pasme in 20 % lisaste. Vsako leto v Mlekarno Celeia v odkup prispevamo več kot 800 tisoč litrov mleka. Sledimo tudi načelu zaokrožene proizvodnje. S plemenskimi teličkami, ki jih je trenutno okoli 110, obnavljamo čredo, bikce pitance, teh je nekje 60, pa prodamo prek zadruge. Skupaj imamo tako okoli 260 glav živine.
Kako potem poteka vaš dan na kmetiji in kaj vam je pri vašem delu najbolj všeč?
Življenja na kmetiji ne moreš jemati kot službo, to je način življenja. Nismo ravno zgodnji, ob sedmih smo v hlevu, kjer nas čakajo jutranja opravila. Včasih je v hlevu dela za nekaj ur na dan, včasih traja cel dan. Delo si delimo. Starša se ukvarjata s telički, sinova pripravljata mešanico za hranjenje, jaz pa skrbim za robota. Kot kmet moraš imeti za to delo, kot za vsako drugo, najprej veselje, veselje do narave, do stika z živalmi. Meni osebno je najbolj všeč, če imam v hlevu zdravo, »veselo« kravo. Da pa je žival zdrava, terja celoten krog, ki me fascinira.
Kako gledate na ohranjanje kmetovanja in te tradicije v Sloveniji? Obstaja tudi interes med mladimi?
Ko sem bil 20-letni fant, sem prvi stroj kupil v Nemčiji. Po rabljeni plug smo šli na kmetijo, ki je že takrat imela bioplinarno, sončno elektrarno, bila je res urejena, a nihče od sinov in hčera ni želel prevzeti dela, kar mi je bilo po svoje čudno in žalostno. Naša kmetija namreč takrat še zdaleč ni bila tako urejena, a je imela naslednika. Seveda pa so takšne zgodbe tudi v Sloveniji. Mnogo jih je in pogosto se ljudje premalo zavedajo, od kod pride njihova hrana. Ta ne zraste v trgovini, ampak mnogokrat na naših slovenskih kmetijah. In še nekaj, Slovenija verjetno ne bi bila tako lepa država, če kmetje ne bi bili takšni, kot smo.
Pridelujete mleko brez gensko spremenjenih organizmov, ki ga odkupuje Mlekarna Celeia. Je to pot v prihodnost, kjer vas verjetno čakajo še kakšni načrti?
Mlekarna Celeia odkupuje izključno mleko brez gensko spremenjenih organizmov od nas, slovenskih kmetov. Na naši kmetiji vso potrebno krmo za našo čredo pridelamo sami. Dokupimo le nekatere sestavine, ki so prav tako brez GSO in jo živali potrebujejo v uravnoteženi prehrani, kot so npr. beljakovine. Mlekarno Celeia vidim kot pravo pot, tudi s tem, da pridelujemo mleko brez GSO in s tem smo kakšnega pol koraka pred konkurenco. Sicer pa načrti za prihodnost vedno so, a zaenkrat ostajamo v okvirih, kot smo. Imamo nekatere manjše projekte, ki jih želimo uresničiti, kaj večjega pa zaenkrat ne.
Kako bi opisali svoje sodelovanje z Mlekarno Celeia?
Kot kmet predelovalec se zavedam, da če si solastnik v nekem sistemu, imaš tudi delček odločanja. V zgodovini je pogosto pri marsičem, kjer je lastnina postala zasebna, glavno vlogo prevzel kapital. Sam sem vselej želel sodelovati v odločanjih, medtem, ko nekateri tega interesa nimajo, saj je to naš kruh. Veliko kmetij pa se tega ne zaveda. Apetiti po takšni mlekarni, kot je naša, so veliki. Kmetje tukaj, v našem sistemu, sedimo v odborih zadrug in postavljamo nadzornike mlekarne. Če bomo kmetje dovolj zreli, da bomo vodstvo peljali v pravo smer, bo šla v pravo smer tudi mlekarna. Marsikje pa kmetje tega nismo bili sposobni, na primer pri mesni industriji.
Ste torej soodgovorni za delovanje in obstoj mlekarne? Kako vidite njeno vlogo v slovenski živilsko-predelovalni industriji?
Kot mlekarna s količino ne moremo velikim sistemom, lahko pa s kakovostjo. Povečini odkupovalci mleka iščejo večje kmetije, ki imajo manjše stroške in večjo proizvodnjo mleka, v naši mlekarni je zgodba drugačna. Mlekarna Celeia ima prednost, ker odkupuje mleko od vseh rejcev, tudi manjših. Manjše reje namreč niso tako intenzivne in mleko je tako kvalitetnejše. Ne smemo pozabiti, da je zelo velik del slovenskih kmetij v bolj odročnih delih, kamor tovornjaki velikih mlekarn ne pridejo, zato je pristop Mlekarne Celeia še toliko pomembnejši. Upam, da slovenski potrošnik prepozna to skrb za ohranjanje kmetij in kakovostno mleko. Za to, da nas prepozna, se moramo truditi vsi. So v mlekarni zagotovo še stvari, ki bi se še dale popraviti, izboljšati, a začrtana pot je prava.
