Izmenjava izkušenj in spoznanj, učenje ter pomoč med generacijami se prepletajo na kmetiji Cerovšek. V sožitju skupaj živijo in ustvarjajo kar štiri generacije.
Milka in Ivan z modrostjo, ki so jo dale izkušnje, bdita nad delom in trudom generacij, ki jima sledijo. Zavedata se, da sta neizčrpen vir znanja in izkušenj, vendar pa jima ravno teh po drugi strani primanjkuje. Svet se namreč spreminja. Spreminja se delo na zemlji, prihajajo novo znanje in izkušnje. Prav zato je treba pravočasno stopiti v korak s spremembami in se jim ustrezno prilagoditi.
Ivan se spominja, da so se sprva ukvarjali s pridelavo mleka in hmeljem. Mleko so v skupno zbiralnico vozili s kolesom, motorjem ali prikolico. Z investicijami je kmetija iz leta v leto rastla, opustil se je hmelj, postavili so nov hlev in povečala se je čreda. Leta 2004/2005 so postavili lastno zbiralnico mleka.
Z zavedanjem, da moraš otroku predati kmetijo pravi čas, še preden spoznaš, da sam ne zmoreš, sta Ivan in Milka kmetijo predala hčerki Ireni z možem Milanom. Irena pove, da na razvoj kmetije zelo vpliva omejenost z zemljo, vendar se kljub temu pri svojem delu vsi člani družine trudijo za posodobitve. Zaveda se, da je danes vedno več kupcev ozaveščenih o kakovosti mleka. In v kakovosti z možem vidita priložnost, tudi za ohranitev kmetije.
Vprašanje, ali bosta njunim stopinjam sledila sin Matjaž z družino in hčerka Petra, ostaja odprto, a Irena ve, da sta z Milanom še mlada. Pred seboj imata še mnogo izzivov, tudi odrekanja, a zadovoljstvo, da lahko delaš, kar imaš rad, ostaja.
